Toplost je že izginjala v jesenskih dnevih. Dni ni več krasilo sonce temveč kaplje dežja, ki so se lovile kot balerine na nebu. Z težkimi nogami, ali pa sem samo takšen občutek imela, sem se oblečena v najljubšo majico in najboljše, sicer že zelo zdelane čevlje odpravila iz hiše. Veter mi je razmeštral lase preden sem stopila na avtobus. V avtobusu je vladalo prijetno vzdušje in saj malo sem pozabila na probleme, ki me iz dneva v dan mučijo.

Preden sem stopila v šolo sem si popravila svoje razmeštrane lase. Globoko sem udahnila in
stopila čez glavni vhod. Dijaki so švigali sem ter tja in nobeden ni kazal preveč zanimanja drug za drugega. V šoli je vladalo običajno dijaško življenje. V svojo omarico na hodniku sem obesila dežni plašč ter vzela mapo za matematiko.

Po stopnicah sem se povsepela v najvišji razred naše šole. Matematiko. Sošolci so bili že v klopeh. Nekateri so se pogovarjali, drugi so pisali SMS-je, nekateri so bili pridni kot vedno in se učili. Jaz nisem bila razpoložena ne za eno ne za drugo. Odložila sem torbo ter mapo odloćila na mizo. Tudi okna, kjer so se naslanjali moja najboljša prijateljica Aneja, sošolec Andrej in sošolka Darja me ni mikalo. Mirno sem se usedla na stol. Lasje so mi padali čez ramo in verjetno sem zgledala kot izgubljen mladiček, ki išče svojo mamo. Ne mirno sem se premikala na stolu, kot da me je nečesa strah. Pa saj me je bilo. Srečanja z njim.

Nevem kako ampak ni ga bilo še v razred. Ves čas sem pogledovala pri vratih ampak se niso odpral. no ko so se odprla pa je vstopila profesorica matematike. Za mizo je v sekundi prihitela Aneja. Na njenem obrazu sem videla zaskrbljenost, vedno sem prepoznala njena čustva. Profesorica je pričela predavanje in kolikor sem sploh slišala sem si zapisala. Še vedno sem opazovala z kotičkom očesa vrata ampak niso se odprla. Aneja je mojo ne mirnost opazila "Jana, pa kaj ti je? Zakaj nisi prišla do okna? Saj sva vsak dan tam. Sta bila problem Andrej in Darja? Pa saj si videla, da sta takoj odšla. Sej veš, ljubezen..." Anejo sem poslušala le z delčkom ušesa "Ah Aneja...ne delaj si skrbi. Sej je vse v redu. Samo nisem dobro spala in potem se mi ni dalo iti do okna, ko sem se lepo namestila" Od vsega, kar sem povedala je bilo res le to, da nisem dobro spala. Do konca ure nisem vedela več kaj razlaga profesorica. Tudi do vrat nisem več pogledovala. Nepremično sem gledala skozi okno in poslušala šumenje dežja. Končno se je oglasil zvonec. Mapo sem spravila v torbo in se brez besed odpravila k naslednji uri. Bila je ura filozofije.

Pri tej uri sem sedela z Nejcem, fantom zaradi katerega pri matematiki nisem bila zbrana. V nejasnih občutkih sem odšla v razred. Nekaj mi je pravila da mora biti tam, drugo pa da je boljše da ga ni. Ko sem prišla do mize je bil stol zraven mene prazen. Njegovo čudno in že skoraj skrivnostno obnašanje me je delalo nemirno. Včasih se je z mano obnašal kot najboljši prijatelj ali pa že celo kaj več, včasih pa se je delal kot da sem premečkan list paprija, ki ga je treba vreči v smeti. Skratka, dajal mi je nejasne informacije.

V naseldnjih treh urah nisem vedela kaj se dogaja.
Pri vsaki uri sem ga bolj in bolj pričakovala. Nastopil je čas kosila. Moj namen je bil, da stopim do njegovega prijatelja in mu ukažem, da mi pojasni kje je Nejc. Ampak Aneja je moje načrte prestregla saj me je takoj po končani uri Angleščine potegnila do prostora za kosilo.
Do hrane mi ni bilo zato sem si na pladenj dala samo steklenico coca-cole. Aneja je za svojo postavo zelo skrbela, včasih se mi zdi da že preveč, zato si je vzela vegetarjansko kosilo. Na pladnju je imela solato z paradižnikom, korenčkom, čebulo, koruzo, zeljem in še nekaj česa človek na oko ne bi prepoznal. Zraven je imela korenčkov sok. včasih mi je šlo ob njenih kosilih na bruhanje saj si je izbirala resno čudna kosila. Najrazličnejše solate in nikoli si ni privoščila hamburgerja tako kot jaz in vsi normalni dijaki.
Večkrat me je hotela prepričati v njeno prehrano ampak meni do njenih "zelišč" ni bilo prav nič.

Med kosilom mi je Aneja razlagala te in one stvari, kaj se dogaja med njo in Matejem, kaj se dogaja med Andrejem in Darjo in tako naprej. Prišla je tudi do mene. Nevem o čem bi me morala spraševati saj ji vedno vse povem. Ampak Aneja je kot veter. Z svojimi besedami pride takrat, ko to najmanj pričakuješ. "Ei Jana, kaj pa ti pa Nejc?" Ravno naredila sem požirek coca-cole in jo široko pogledala. "Daj no Aneja. Saj ni potrebno da ve selotna šola. Sploh pa se ne dogaja nič. Saj vidiš da se do mene obnaša kot do kamna." Aneja včasih mojih odgovorov res ni razumela pa čeprav me je poznala že od rojstva. po končanem kosilu je bila telovadba. V trebuhu sem kar naenkrat začutila lakoto. Prav nič mi ni bilo do telovadbe. Učiteljica nam je spet pokazala nove trike za košarko, kar me je interesiralo nič kaj bolj kot forumule pri matematiki. Komaj sem čakala, da se ura konča in da z prvemu avtobusu odidem domov.

Ko sem prišla domov sem takoj odšla na računalnik. Nejc si je vsak dan ob istem času zapisal kaj je počel vsak dan. Ampak današnjega dne ni opisal. Pošteno me je začelo skrbeti kam je izginil. bila sem v dilemi ali bi poklicala ali ne. V rokah sem kotalila mobitel in na koncu le pritisnila tipko kliči. "Številka trenutno ni dosegljiva, prosim pokljičite kasneje ". Jah, znano mi je. Spet ima ugasnjen telefon.

Ura je bila pet do sedmih, zunaj je po dolgem času končno spet svetilo sonce. Že zaradi tega sem se počutila boljše volje in z več energije. Čakala sem da mi zazvoni budilka, saj sem za zvonjenje imela svojo najljubšo pesem. Ugasnila sem budilko, in stopila pred veliko ogledalo v sobi. Nekaj časa sem gledala vanj in premišljevala kaj naj oblečem. Po dolgem pomerjanju oblek, ki se je ponavljalo vsako jutro, sem si izbrala temnejše oprijete kavbojke, kratko majico z rožnatim potiskom, belo ruto in bež ledrasto jakno, in temno rdeče bulerje. V kopalnici sem si na hitro uredila lase in nanesla malo ličil nato pa odšla. Na postaji se je motalo veliko ljudi, kot mravlje ki se pripravljajo na zimo. Na avtobus sem se zrinila med prve, da sem si lahko poiskala dober sedež. Kot ponavadi sem sedela sama, v ušesa sem si dala slušalke in začela poslušati glasbo. Ljudje okoli mene me niso kaj dosti zanimali.

Ko sem prišla do šole sem še vedno imela v ušesih slušalke in jakost zvoka na najvišje kolikor je le šlo. Odprla sem vrata in vstopila na hodnik, ter se sprehodila do omaric. Slušalke sem pospravila v torbo, ter vzela knjige, za prvo uro - zgodovina. Zaprla sem omarico in odšla do D nadstropja, kjer smo imeli zgodovino. Sošolci in sošolke so bili še vsi na hodnikih zato sem se jim tudi jaz pridružila. Aneje ni bilo v šolo, saj se je je lotil prehlad in je ostala doma. Ko je zazvonilo, je prišel profesor in nam odklenil učilnico, da smo lahko šli notri, saj je bila prej, očitno, zaklenjena. Usedla sem se na svoje mesto in odložila knjige na mizo, iz žepa pa vzela telefon, ter začela pisati sms-e Aneji, čeprav sem bila prepričana da še spi.

V učilnico je stopil profesor, hitro sem pospravila telefon in vstala kot vsi ostali. Nato smo sedli in profesor je začel z razlago. Učili smo se o drufi svetovni vojni, vmes pa je še kregal nekaj dijakov ker niso poslušali in uporabljali telefon. No, tudi jaz nisem bila ravno z mislimi pri tem kar on razlaga. Zunaj je spet začel padati dež, čeprav je malo prej še kazalo, da bo lepo sončno vreme. Sredi ure mi je začel vibrirati telefon. Mislila sem da je Aneja, ampak sem se pošteno zmotila. Na ekranu je pisalo Nejc. Še vedno ga ni bilo v šolo, a zakaj bi me klical sredi ure. Hotela sem se uglasiti, saj ga nisem videla že nekaj časa in če povem po pravici, sem ga pogrešala. A profesor bi me videl in uzel telefon, za povrh bi še dobila neopravičeno uro. Tako sem pritisnila tipko za preklic klica. Pospravila sem telefon, a ni mi dalo miru zato sem mu napisala sms: 'Sorry, ne morem se uglasiti, zgodovino mamo'. Ravno v tem času pa je mimo moje mize prišel profesor: "Jana takoj pospravi telefon, če ne ti ga vzamem." Telefon sem hitro dala nazaj v žep. Na srečo je v tistem trenutku zazvonil zvonec. Med odmorom je bilo dolgčas, saj ni bilo Aneje, z drugimi pa se mi ni dalo kaj preveč ubadat. Zato sem se usedla na klopco na hodniku. Nekaj časa sem po rokah vrtela telefon in preprosto nisem vedela kaj naj z njim. Nato sem se odločila, da pokličem Nejca. Do konec odmora mi je ostalo ravno še 3min, kar bi naj bilo dovolj za en telefonski klic. Zvonilo je in zvonilo, in že ko sem mislila prekiniti se je oglasil
"hej."
"hej..klical si me, zgodovino smo meli in se nisem mogla oglasiti"
"že uredu.."
"in...zakaj si me klical?"
"ah nič, pozabi. mudi se mi. se slišiva drugič"
"amm uredu, adijo."
Še preden sem ga uspela vprašati kje je in zakaj ga ni v šolo, je prekinil. Zavzdihnila sem in odšla v učilnico.

Šla sem mimo mize, kjer so sedele 4 sošolke in več kot očitno nekoga opravljale. Moja miza je bila levo od njih, tako sem vedno lepo vse slišala. Rahlo sem naprezala ušesa, da bi tudi tokrat slišala koga opravljajo. Ne, saj nisem nikoli nikomur nič povedala naprej, ne spadam me to vrsto deklet. A bilo jih je vseeno zanimivo poslušat. In kdo je bil na njihovi temi tokrat? Hja... Nejc. Ena od njih je začela "Ej a ste slišale za Njeca? Menda so se preselili, ker je njegov oče popenil." In druga je pomagala "Jaz pa sem slišala da je njegov brat preprodajal in so se zaradi tega preselili." In tu je bila še tretja "Kaj veš, mogoče je v vse to vpletena ljubezen..." in vsa štiri dekleta so očitno uprla pogled v mene. Pogledala sem jih in si popravila pramen las "Jaz nimam prav nič pri tem, kje je. Drugače pa, včasih bi lahko prej preverile informacije, preden začnete z pripovedovanjem svojih zgodbic. Pomoje preveč gledate telenovele." Vse štiri so se zasmejale in ena od njih je rekla "Saj cela šola ve da ti je všeč...zakaj še sploh poskušaš zanikati? In kakšne informacije imaš ti? Ali pa te je samo strah da je spoznal punco in ga zaradi tega ni v šolo?" Hotele so me zbiti na tla, a poskušala sem ostajati močna "Govorite kar hočete, ni moja stvar." Še marsikaj bi jim lahko rekla a v tistem trenutku je v učilnico stopila profesorica kemije.

Dan v šoli se mi je vlekel, in zdelo se mi je kot da ga ne bo nikoli konec. Končno sem prišla domov. Šla sem v sobo in vrgla torbo na posteljo. Odločila sem se, da Nejcu napišem sms, saj me je že malo skrbelo kje je 'Heej. Samo zanima me kje si? Vsak v šoli ima drugačne informacije in nobeden točne ne ve. Sicer res da ni moja stvar, ampak vseeno.' Telefon sem odložila na omarico, se preoblekla in šla ven teči, saj je ravno ponehalo deževati.